Zgodovina

Sledeči zapis je prepisan s predhodnika Studia Moste - bloga Handmade in Moste (aktiven od 2011 do 2014), kjer sva avtorja dokumentirala začetno raziskovanje obrti in povezave z oblikovanjem.

"Nekega sončnega poletnega dne naju je sprehod spet zanesel mimo hiše sredi smrek, ki sva jo opazovala že prejšnjikrat. Nekoč mogočna in ponosna vila sredi ljubljanskih Most, danes obledela počiva na svojem mestu, tako samoumevna, da je ljudje sploh ne opazijo. Pod njo hrumijo avtomobili, za njo hitijo vlaki, preko njenega vrta pa se vijejo cevi s sosednje toplarne, kljub temu pa še vedno izžareva dostojanstvo časa, ki se ga spominjajo le še naše babice. Tokrat sva pred njo postala nekoliko dlje – toliko, da sva ujela gospoda, ki je ravno prišel z vrta za hišo. Pozdravila sva ga in pričela poizvedovati po prebivalcih zaroletanega prvega nadstropja, ki sva ga opazila vsakič, ko sva šla mimo. Na najino veliko veselje sva izvedela, da je glavno stanovanje prazno že vrsto let in nekaj minut kasneje smo se vsi trije sprehajali po njem, le dva pa sva se navduševala nad kopico pohištva pod kupi prahu in pajčevin. Gospod se je čudil nad najinim veseljem, midva pa sva v glavah že kovala načrte za prenovo."

Prenova najemniškega stanovanja v hiši z imenom “Dom Mojmir” v poletnih mesecih 2011 je bil najin prvi stik z ročnim delom. Takrat sva oba študirala arhitekturo, kar pomeni da sva imela nekaj izkušenj s snovanjem in oblikovanjem interierjev, pri prenovi stanovanja pa sva prvič prišla do točke realizacije arhitekturne ideje in neposrednega stika z materiali, orodji in zapleti, ki nastanejo med delom. Proces spreminjanja zapuščenega prostora v bivalno stanovanje je trajal napornih 9 mesecev, stanovanje pa je postalo poligon za lastne eksperimente s področja oblikovanja in izdelovanja.

Prve kose pohištva sva izdelala kar v stanovanju, z ozkim naborom osnovnih električnih orodij, dlet in ročnih obličev, ki sva jih dobila od upokojenih okoliških obrtnikov (Slovenija ima bogato obrtniško zgodovino). Navdušena nad naredi-sam pristopom, kjer je vse mogoče, sva v precej kratkem časovnem obdobju naredila kar veliko količino pohištvenih kosov. Takrat sva bila na najino delo izjemno ponosna, ampak čez nekaj časa je zadovoljstvo zbledelo, saj se najini pohištveni kosi niso dobro starali - stiki so začeli popuščati, les pokati. Pohištvo je bilo še vedno uporabno a nama ni več prinašalo toliko zadovoljstva kot na začetku.

Odločitev, da se poglobiva v mizarsko obrt, se nama je zdela logična. Obrtniško znanje je sestavljeno iz dveh enakovrednih elementov – teorije in prakse. Prvega ni bilo težko najti, prebrala sva vso literaturo, do katere sva se lahko dokopala, se naročila na nekaj revij in spremljala spletne strani in bloge s področja mizarstva. Pri drugem delu pa je šlo malce težje. Učenje na lastnih napakah je sicer najboljša metoda za pridobivanje znanja, ampak je tudi najdaljša, zato sva obenem iskala mizarskega mojstra, ki bi bil pripravljen deliti svoje znanje. Tega sva našla šele čez nekaj let.

Med raziskovanjem sva se postopoma prebila do trdnega prepričanja, da želiva oblikovalsko prakso dopolnjevati z lastno izdelavo najinih zamisli - in s tem način izdelave in ostale “tehnične” lastnosti materala uporabiti kot izhodišča oziroma inspiracijo za delo. Uporaba kvalitetnih materialov, kombinacija sodobnih tehnologij in tradicionalnih orodij, ter umirjeno ustvarjanje v studiu se nama je zdel način dela, ki se ga želiva naučiti in prakticirati. Na primerih iz tujine pa sva videla, da je takšen pristop lahko tudi konkurenčen, saj ne zahteva ogromnih strojev in industrijskih kompleksov. Zahteva pa več znanja, discipline in predanosti – obrtništvo v pravem pomenu besede, kjer je ustvarjanje del življenja in ne le vir zaslužka.